V različnih oblikah je tartuf po vsem Sredozemlju znan in cenjen že od antike, vendar so le nekatere vrste zares dobre, iskane v prodaji in na trgu. To je podzemna goba vrste tuber, ki živi v simbiozi s hrastom, bukvijo, topolom, vrbo, brestom ... Njen vegetativni aparat je sestavljen iz goste mreže mikroskopsko tankih nitk, micelijev. Pod pogosto valovito in nepravilno skorjo se nahaja mesnati ali grudasti del.

Iskanje tartufov

Nekoč je iskanje tartufov potekalo s pomočjo prašičev, danes pa jih iščejo psi, lahko tudi mešanci, ki jih tartufarji izbirajo in dresirajo na poseben način. Ko pes v gozdu zavoha tartuf, pokaže lastniku kraj, s pomočjo posebne motike je tartufa treba pazljivo vzeti iz tal, da bi se tako omogočila rast novega ploda. Psa je potrebno takoj nagraditi s slastnim zalogajem. Vse ostalo okrog iskanja tartufov pa je del poslovne skrivnosti.

Zgodovina

Beli istrski tartuf se najpogosteje nahaja v gozdovih, ki se razprostirajo v dolini reke Mirne, na površinah, ki so last države in so po tem najbolj znane, lahko pa ga najdemo tudi v drugih dolinah v regiji. Do njegovega odkritja in klasifikacije je prišlo okrog leta 1930 in je povezano z aktivnostmi okrog Parenzane, ozkotirne proge, ki je potekala od Trsta do Poreča. Takrat se je s tartufi začelo ukvarjati privatno podjetje ter začelo s prodajo, ki je potekala predvsem v središču trgatve ? Livadi.  Po letu 1945 je na tržišče prihajal samo prek državnih podjetij. Pravzaprav je bilo poskrbljeno samo za direktni dobiček, brez promocije in ovrednotenja izdelka, ki prihaja z našega ozemlja.

Od leta 1990 ga je družina Zigante začela komercializirati v svežem stanju z namenom, da bi ga ovrednotila kot domači tartuf, ki lahko dobi svoje mesto v Evropi. Ta tartuf se po vonju in okusu vse bolj uveljavlja pri pripravi vrhunskih jedi, ki se prilegajo s tradicionalnimi lokalnimi kuharskimi specialitetami.